Moja Bella, kje si?

4. septembra sem izgubila mojo zvesto prijateljico in veliko ljubezen - mojo psičko Bello. Belsika moja, veš kako te pogrešam. Ne mine dan, ko ne bi potočila vsaj kakšno solzico, ko se spomnim nate. Pravijo, da bi se morala spominjati lepih stvari in misliti na to, kako lepo ti je bilo z nami - ja, ampak kaj ko mi je ravno zaradi teh lepih trenutkov toliko bolj hudo, ker jih ne bo še več! Tako sem si želela, da bi te Nikica spoznala, da bi se lahko stisnila k tebi, tako kot sem se jaz in si mi vedno vračala toliko topline. Zakaj nisi zdržala vsaj še nekaj let, da bi lahko Nikica s tabo veselo skakala po travniku in se valjala s tabo v snegu, tako kot sva se midve...








Zakaj ti je bilo namenjenih le teh 6 kratkih let, ko pa si imela še toliko ljubezni za deliti z nami.





Kdor ne mara živali, preprosto ne razume in ne bo nikoli doživel tako čiste ljubezni, tako brezpogojne ljubezni, kot ti jo lahko dajo ta bitja, ki si od tebe želijo le ljubezen in pozornost. Ne bodo razumeli, koliko energije ti da kuža, ko ti je hudo, ko si v stiski... Ni bilo lepšega, kot ko sem se zjutraj zbudila in je skočila k meni na posteljo, da sva se pocrkljali.
Kolikokrat me je Bella opazovala, ko sem se učila in kot bi vedela, kdaj mi je padla koncentracija, je takrat začela lajati in zbujati pozornost, da sem se mogla prit stisnit k njej in sva šli še na kakšen krajši sprehod - ni boljšega zdravila! Ko mi je bilo hudo in sem jokala, je prišla zraven in tudi ona cvilila in čutila z mano bolečino. Moja Bella, upam, da sedaj ne čutiš več bolečine in da ti je lepo, kjerkoli že si.
Če imaš žival rad, dobro veš, kaj pomeni vsak pogled, vsak lajež... Nekateri si mislijo, 'ah daj nehaj, saj je samo pes', ampak ti ljudje ne vedo, da ljudje, ki jokamo za našimi živalicami, dobro vemo, da so nam te živalce dale mnogo več ljubezni in lepih spominov, kot marsikateri človek!

Bella, rada te imam in upam, da res obstaja še kakšno življenje po tem, da boš nekoč spet moja.